Leta 1982 so se domačini lotili ureditve spominske sobe, posvečene generalu Rudolfu Maistru –Vojanovu. Aktivnosti je vodil in usklajeval KO Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, idejno zasnovo spominske zbirke je oblikoval Aleš Arih.
Spominska soba, ki je dobila prostor na podstrešju Štupičeve vile, je odprla vrata 14. septembra 1986. Soba je bila zelo dobro obiskana in je bila, kljub razglasitvi sobe kot kulturnega spomenika občine Lenart v postopku denacionalizacije, katere predmet je bila Štupičeva vila, vrnjena potomcem.

Spominska soba se je morala umakniti, razstavo pa so preselili v Vojašnico Generala Maistra v Maribor, kjer je na ogled še danes. Nato so 19. novembra 1999 na razširjenem balkonu dvorane kulturnega doma odprli novo spominsko sobo, ki je bila na ogled do leta 2018.
Leta 2016 je Občina Lenart Štupičevo vilo odkupila, naslednje leto obnovila streho, leta 2018 pa uredila prostore vile in zunanji plato.

Leta 2018 so v obnovljeni vili uredili stalno muzejsko postavitev Maister po Maistru. Leto 2018 je sicer veljalo za jubilejno leto, saj smo zaznamovali 100. obletnice konca prve svetovne vojne ter 100. obletnice razpada Habsburške monarhije, novembra tistega leta pa je minilo tudi 100 let od obrambe slovenske severne meje na Štajerskem, za katero je zaslužen prav general Rudolf Maister.

Gre za predstavitev življenja in delovanja Rudolfa Maistra, njegovih sodobnikov in podpornikov ter prikaz širših družbeno-političnih razmer v 19. in začetku 20. stoletja, ki so odločilno vplivale oziroma privedle do strateških odločitev Maistra in Slovencev v letu 1918/19.
Posebnost te zbirke prav v tem, da so na enem mestu zbrani vsi pomembnejši dogodki v Evropi, doma in po svetu v 19. in 20. stoletju, predstavljeno pa je tudi delo in življenje Rudolfa Maistra.
V sklopu postavitve so v Kulturnem domu Zavrh na ogled trije hologramski video posnetki, ki prikazujejo Maistrov govor v vojašnici 23. novembra 2018, ob prevzemu oblasti v Mariboru, prizor mobilizacije borcev in Maistrov pogovor z završko Katrco, katera ima v povezavi z generalom Maistrom poseben status.
Maister je Katrci napisal pesem Završki fantje, in to v zahvalo, ker mu je leta 1929 vsak dan iz Lenarta na Zavrh prinašala časopis in pošto. Povedal ji je, da naj, ko bo stara 20 let, vzame v roke njegove pesmi, kjer bo našla omenjeno svoje ime. Katrca je bila sicer v tistem času 11-letno dekle, njeni starši so bili Štupičevi viničarji. Sama je vedno trdila, da so bili privilegirani viničarji, ker so menda dobili plačilo za delo v denarju in ne v naturalijah.

Še danes ne vem, katero ime je imela Katarina Lešnik najraje. Klicali smo jo namreč Katica, Katrca, pa tudi Katra. Odzivala se je na vsa tri imena. Najraje pa je slišala, da smo jo predstavljali za Maistrovo Katrco. To je tudi razumljivo, saj je bila generalova pesniška muza in njegova najzvestejša oboževalka. Prav on je za vedno zaznamoval njeno življenje. Vsi, ki smo jo poznali, smo občudovali njeno preprostost, upornost, duhovitost in voljo do življenja. Prepričana je bila, da je prav ona tista, ki jo je Maister izbral za pričevalko tistega dela svojega življenja, ki je vezan na Zavrh in s tem tudi na njo. (spominska impresija Aleša Ariha, 2010)